Nedelja, 23. december 2018, ob 11:00

Slovenska filharmonija

dvorana Marjana Kozine

Izvajalci:

Žan Tkalec, pozavna

Tomaž Sevšek, orgle

Program:

Johann Sebastian Bach (1685–1750)        

Preludij v Es-duru

BWV 552/I, iz Clavier-Übung III

Alexandre Guilmant (1837–1911)

Morceau symphonique, op. 88

Johann Sebastian Bach (1685–1750)

Fugeta na koral "Dies sind die heilgen zehn Gebot"

BWV 679, iz Clavier-Übung III

George Frideric Handel (1685–1759)

Sonata v g-molu, HWV 364a

Larghetto–Allegro–Adagio–Allegro

Otto Höser (1897–1959)              

Romanca

Johann Sebastian Bach (1685–1750)         

Koralni preludij "Vater unser im Himmelreich"

BWV 683, iz Clavier-Übung III

Bernhard Krol (1920–2013) 

Sinfonia sacra "Jesu, meine Freude", op. 56

Johann Sebastian Bach (1685–1750)         

Fuga v Es-duru

BWV 552/II, iz Clavier-Übung III

Gustav Holst (1874–1934)   

Duo concertante

Zadnji koncert nam bo postregel z deli za pozavno in orgle. Osrednji skladatelj zadnjega dogodka v tem ciklu je zagotovo Johann Sebastian Bach – pisec koncerov, kantat, suit, oratorijev, preludijev in fug – prav slednjima pa bomo prisluhnili danes. Organist Tomaž Sevšek nam bo predstavil štiri Bachova dela iz zbirke Clavier-Übung III. Preludij v Es-duru, delo je pisano za orgle, pa vendarle v njem opazimo elemente tako francoske uverture (prva tema) kot odtenke italijanskega koncerta (tretja tema). Viri pravijo, da je bil original pisan v D-­­­duru (slednja tonaliteta naj bi bila primernejša za koncerte in uverture), zato je najverjetneje Bach transponiral fugo v Es-dur, saj naj bi bila slednja po Matthesonovih prepričanjih (l. 1731) lep in veličasten ključ, ki pa se ga organisti izogibajo. Fugeta na koral "Dies sind die heilgen zehn Gebot". V liturgičnem pomenu je to hvalnica protestanskega reformatorja Martina Luthra, ki temelji na desetih zapovedih. Fugeta je pisana v miksolidijskem modusu, s pričetkom na ponavljajočem se pedalnem tonu G. Število deset se nanaša tudi na deset vstopov ponavljajočih se motivov, štiri izmed njih slišimo v inverziji, delo pa konča s položeno kadenco.  Koralni preludij "Vater unser im Himmelreich" je miren in harmoničen in kar kliče k molitvi in razmišljanju. Na začetku vsake linije korala se glasbena tekstura pomika navzdol, z dodajanjem glasov proti koncu linij. Delo prične z dolgo noto, ki se ji postopama pridruži razigrana glasbena tekstura, preludij sklene z umirjenim zaključkom. Alexandre Guilmant je skladatelj, čigar neizmerno veselje je predstavljalo poslušanje orgelskih del in del za pozavno. Kombinacija je malo nenavadna, saj oba instrumenta proizvedeta zelo močne zvoke. Skladatelj je  z delom Morceau symphonique, op. 88 želel ustvariti skladbo, kjer se orgle pomaknejo malo bolj v ozadje, pozavno pa pripelje na dan, da tudi ona zasije v vseh svojih zmnožnostih. Tako instrument sledi drugemu in obratno. Skladba je tako lažje poslušljiva in sledljiva. Beethoven je nekoč zapisa, da je George Frideric Handel »največji skladatelj, kar jih je kdaj živelo …«, seveda se strinjamo, da je bil izjemen baročni skladatelj italijanske opere serie, hkrati pa je oratorij spremenil v angleški in izrazito protestanski žanr. Njeghove dolge lirične vokalne linije, povezane z občutkom za dramatičnost, so poskrbele, da so mnoga njegova dela ostala priljubljena še danes. Prav nič ne odstopa tudi Sonata v g-molu. Delo je sicer pisano za violino in klaviature. Tokratna izvajlca pa nam predstavljata delo v njuni izvedbi in njuni adaptaciji.  Otto Höser, čigar delo Romanca ilustrira instrumentalni žanr, ki se je obdržal skozi 19. stoletje pa do danes. Sentimentalna melodija, nadgrajena na harmonični podlagi in prežeta z različnimi stopnjami okrasja. Skladba, v kateri je čudovit preplet in izmenjava pozavne in orgel. Zagotovo še eno delo, v katerem se razblinijo dvomi, da instrumenta ne spadata skupaj. Za Bernharda Krola bi lahko rekli, da je bil skladatelj v službi cerkve in njene glasbe. Za njegovo glasbo je značilna svežina glasbenega ustvarjanja, označenih ritmov, … in kot je nekoč sam dejal: »nebeški dar lepote zvoka«. Komponiral je orglska in zborovska dela, maše, orkestrska in komorna dela. Danes bomo prisluhnili skladbi iz zbirke komornih del za pozavno in orgle Sinfonia sacra "Jesu, meine Freude", op. 56.  Gustav Holst je angleški skladatelj in pozavnist, prihajajoč iz nemške glasbene družine, ta pa se je v Anglijo preselila iz St. Petersburga. Njegovo najbolj znano delo je zagotovo suita za orkester, z naslovom Planeti. Skladatelj se je zgledoval po glasbi različnih skladateljev (Wagnerju, Straussu, Grigu), prav tako je nanj vplival prijatelj, skladatelj Ralph Vaughan Williams. Holst je vpijal tudi  vplive svojih sodobnikov, vendar mu je kljub vsemu uspelo izoblikovati osebni stil, ki ga označujejo asimetrija, ritmična razgibanost, uporaba poliritmičnosti in bitonalnosti, ostinatnih ritmičnih in modalnih vzorcev ter predvsem nekakšna zavestno gojena nepredvidljivost in nekonvencionalnost, ki dajeta njegovim najboljšim skladbam poseben lesk. Prav slednjega pa bomo začutili v skladbi Duo concertante. S tem delom bomo tudi zaključili letošnji cikel SiBrassa ter z leskom v očeh čakali na novega.