KONCERTNI CIKEL SIBRASS 2022
Koncert 5
Forum nove glasbe
Sobota, 3. december 2022, ob 20:00
Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine
*v koprodukciji z Društvom UHO (koncert je del programa festivala Forum Nove glasbe Ljubljana 2022)
Program:
Bernhard Lang: Razlika/Ponavljanje 1 (Differenz/Wiederholung 1) za flavto, violončelo in klavir [1998]
Bernhard Gander: Ö za basovsko flavto, basovski klarinet, klavir, violo in violončelo [2005]
Jorge López: Gonzales Zemljojedec (Gonzales the Earth Eater) za Wagnerjevo tubo, angleški rog, basklarinet, violo in violončelo [1996]
Neville Hall: plameni se dvigajo, da bi zbledeli v zelen zrak (the flames rise to fade in green air) za klarinet, violino in violončelo, prva izvedba [naročilo Foruma nove glasbe 2022]
1. plameni se dvigajo III
2. plameni se dvigajo I
3. plameni se dvigajo IV
4. plameni se dvigajo II
5. plameni se dvigajo V
6. da bi zbledeli v zeleni zrak
Izvajalci:
Klangforum Wien
Wendy Vo Cong Tri, flavta
Markus Deuter, angleški rog
Michele Marelli, basovski klarinet
Christoph Walder, Wagnerjeva tuba
Joonas Ahonen, klavir
Sophie Schafleitner, violina
Paul Beckett, viola
Andreas Lindenbaum, violončelo
Jean-Philippe Würtz, dirigent
Bernhard Lang, Razlika/Ponavljanje 1
Langova monumentalna serija del z naslovom Razlika/Ponavljanje, ki danes obsega že preko štirideset del, načenja vrsto vprašanj. Skladateljevo branje je zaznamovalo spopadanje z znamenitim istoimenskim filozofskim delom Gillesa Deleuza, v katerem avtor obravnava pojma razlike in ponavljanja ter njuno dialektiko. Deleuze se med drugim sprašuje, ali mar ni paradoks ponavljanja v tem, da lahko govorimo o ponavljanju le zaradi spremembe ali razlike, ki jo ta vpelje v mišljenje, zaradi razlike, ki jo um črpa iz ponavljanja? Bernhard Lang je v teoretski poglobitvi v ponavljanje prepoznal tudi potencial kritike glasbe 20. stoletja, v prepovedi ponavljanja v glasbenem modernizmu; že Schönbergova dvanajsttonska metoda je temeljila prav na izogibanju ponavljanju tonov, ki bi dali vtis tonalitete, kar so nato zaostrili njegovi nasledniki. Lang je spoznal, da je lahko tudi ponovljen glasbeni objekt sam na sebi izjemno kompleksen ter da se lahko kompleksnost namesto zgolj na ravni materiala dogodi v dejanju zaznave. Na ta način je pristopil do ameriške repetitivne oziroma minimalistične glasbe iz šestdesetih let, izhodišč Glassa, Reicha in Rileya, a jih je opremljen z Deleuzovimi ugotovitvami o tem, da je lahko ponavljanje nosilec zelo kompleksne notranje diferenciacije v objektu, in s kritično distanco evropskega skladatelja, nanovo premislil. Hkrati je v ponavljanja vstopil iz drugačne kulturne izkušnje in družbenih, morda tudi političnih izhodišč. Muzikolog Robert Fink je pokazal, da obstaja močna povezava med repetitivno glasbo ameriških skladateljev ter množičnimi mediji in potrošniško družbo. Fink glasbo ameriških minimalistov v svojem raziskovanju razume kot kulturno prakso postindustrijske družbe, v kateri je ponovljivost eno osrednjih načel delovanja družbe. Langova glasba stopa izven tovrstnih paralel z družbo, hkrati pa se pokažejo tudi razlike med ameriškim in evropskim ponavljanjem – če je Steve Reich v delih, ustvarjenih z malenkostno različno hitrim vrtenjem zanke na dveh magnetofonih estetiziral njuno razliko, če je iz faznih razlik ustvarjal svojstven trans, pa je Langova fascinacija nad tehnologijo drugačna, saj veristično razgalja napake, odpovedi tehnologije, nepredvidljive zanke, ki nastanejo pri preskakovanju gramofonske igle ali pri predvajanju pokvarjene CD plošče. Zato je v nekatere poznejše skladbe iz cikla vključil tudi gramofone in CD predvajalnike. Med zgodnjimi pobudami za koncept del Razlika/Ponavljanje je bila tudi serija filmskih zank Martina Arnolda, ustvarjenih iz najdenega materiala. Številni glasbeni motivi dela Razlika/Ponavljanje 1 so tako prav transkripcije zank iz nastopov didžejev in eksperimentatorjev z gramofoni.
Bernhard Gander, Ö
Bernhard Gander je nekoč izjavil, da ne vidi razlike med sonatno obliko in heavy metal skladbo. Je skladatelj, ki že po izgledu, s tetovažami in majicami ekstremnih metal zasedb izstopa iz ustaljenih predstav klasičnega skladatelja. Vendar pa v resnici ne prakticira preprostega prenašanja metalskih ritmov, abrazivne zvočnosti in materiala, kitarskih rifov v partiture, marveč mu gre predvsem za iskanje sorodnih skrajnosti, nedodelanosti nekaterih vidikov glasbe, njene telesnosti, iskanje momenta blizu zloma, ekstremne intenzivnosti, gostote. Ö je skladateljev poklon skupini Motörhead in njihovim kratkim in močnim pesmim. Gosti akordi in razširjene tehnike, ki ustvarjajo rezek profil zvoka godal in pihal, so le prva asociacija ob posvetilu, sam skladatelj pa posebej opominja na podobnosti med »blokovsko« ureditvijo izmenjujočih se kitic, refrenov, solov in duov v rockovski igri ter sestavnih delov klasične kompozicije.
Jorge E. López, Gonzales Zemljojedec
Pomen Williama S. Burroughsa za glasbo se steka v več smeri. Z literarno tehniko rezanja besedil, ki jih je nato naključno zlepil nazaj skupaj, je razvil radikalen način sledenja nezavednemu in razkroju jezika v literaturi, hkrati pa je prepoznal možnost tovrstnega rezanja trakov z zvočnimi posnetki in tudi sam izdeloval nepredvidljive zvočne montaže. Ob tem je s svojo literaturo navdihnil vrsto glasbenikov od free jazza do alternativnega rocka, prvi je izven konteksta kemije uporabil besedno zvezo »heavy metal«, njegove formulacije so za imeni svojih zasedb izbrali člani Soft Machine in Steely Dan.
Jorge E. López je v svoji skladbi bolj kot iz možnosti tehnike reza črpal iz psihadeličnega momenta zgodbe iz Burroughsovega romana The Soft Machine (1961), v katerem se dogajajo nenavadne preobrazbe in menjave teles, mehkih strojev, kot telo v naslovu imenuje pisatelj. Naslov Lópezove skladbe prihaja iz dela, v katerem popotnik Carl opisuje domnevno južnoameriško mesto Puerto Joselito. V tem nenavadnem kraju se prebivalci nahajajo na različnih stopnjah razkroja, preraščajo jih smeti, ki jih sami proizvajajo. »Nekateri med njimi so že mrtvi,« razloži Komandant popotniku: »Poskušamo jih pravočasno pokopati, tudi če še se temu refleksno upirajo. Tako kot Gonzales Zemljojedec. Pokopljemo ga trikrat. A vsakič se pregrize ven.« To vztrajno zakopavanje in vračanje na površje z gestami in gibanjem po registrih oriše tudi Lópezova partitura. Ekscentričnosti literarnega lika v naslovu skladbe ustrezajo manj znane, nižje različice glasbil v zasedbi, ki s svojo lego ustrezajo Gonzalesovemu podzemnemu življenju.
Neville Hall, plameni se dvigajo, da bi zbledeli v zelen zrak
Skladba plameni se dvigajo, da bi zbledeli v zelen zrak je forenzična študija rasti glasbenega organizma. Vsak od šestih stavkov preiskuje posebno fazo rasti in vsak glasbeni dogodek nam nekaj pove o genetski evoluciji glasbenega organizma kot celote. Toda ta organizem je izoblikovanost stavka in ne snov. Kvazispektralna zvočna podoba glasbe, ki jo imamo v mislih – denimo poševna linija glisanda – je le ostanek akustičnega toka in ne more nikoli zares ujeti intenzivnosti samega glasbenega dogodka. Velik del gibanja v tej skladbi je uprizorjenega »znotraj« posameznih zvokov v obliki notranjega nihanja zvočnih detajlov, zato je pomembno, da jo poslušamo »estetsko«, s polno pozornostjo na materialnost trenutka, raje kot da iščemo nekakšne iluzorne predstave.
Neville Hall