KONCERTNI CIKEL SIBRASS 2021

Koncert 6

Ansambel trobent

Sobota, 11. december 2021 ob 20.00

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Izvajalci:

Nenad Marković, trobenta

Franc Kosem, trobenta

Jure Gradišnik, trobenta

Tomaž Gajšt, trobenta

Nejc Zahrastnik, trobenta

Matej Kravcar, trobenta

Jernej Maček, trobenta

Špela Cvikl Flis, timpani

Tilen Bajec, orgle

Program:

Igor Stravinski

FANFARE FOR A NEW THEATRE

Luciano Berio

SEQUENZA X

Nina Šenk

ONE'S SONG III

Martin Smolka

PIANISSIMO ZA 4 TROBENTE

Johann Ernst Altenburg

KONCERT ZA 7 TROBENT IN TIMPANE

Heinrich Ignaz Franz von Biber

SONATA a7 ZA 6 TROBENT, BASSO CONTINUO IN TIMPANE

Terry Everson

THERE'S A GREAT DAY COMING

Sklepni koncert letošnje sezone koncertnega cikla SiBrass bo v znamenju trobent(e). Spored uvajajo izrazito kratke Fanfare za novo gledališče (ang. »Fanfare for a New Theatre«), ki jih je Igor Stravinski zložil za slovesnost leta 1964, ob odprtju gledališča New York State Theater, nove pridobitve v okviru slovitega newyorškega središča uprizoritvenih umetnosti Lincoln centra. V partituri sta pisani zgolj dve trobenti, ki si ju je Stravinski zamislil vsako na svojem koncu balkona nad vhodom v dvorano. Polifono zasnovana tekstura izpričuje skladateljevo tedanje raziskovanje dvanajsttonske tehnike, ki jo je Stravinski v tej kratki skladbi implementiral izjemno natančno. Trobentama je sicer predpisal različne ritmične vzorce, melodično vrsto dvanajstih tonov pa je postavil simetrično, tako da so zadnji štirje intervali enaki prvim štirim, le da so v obrnjenem vrstnem redu. Pri izpeljevanju se je poslužil postopkov, kot so inverzija, rakov postop in rakov postop inverzije.

Ligurski skladatelj Luciano Berio, eno največjih glasbenih imen 20. stoletja, si je sloves zgradil z eksperimenti na področju serialne in elektro-akustične glasbe ter z raziskovanjem človeškega glasu – jezika, ki v njegovem poznem ustvarjalnem obdobju postane eden temeljnih gradnikov njegovih kompozicij. Skozi skoraj pol stoletja dolgo obdobje (1958–2002) je zložil štirinajst sekvenc za solistične inštrumente, v katerih je udejanjal svoje umetniške nazore in kompozicijske postopke. Leta 1984 je po naročilu Losangeleške filharmonije in njenega izvršnega direktorja Ernesta Fleischmanna za trobentarja Thomasa Stevensa zložil Sekvenco X za trobento in klavir, v kateri pa klavir nastopa le kot resonančno telo, v katerega strune trobi trobentar in pri tem povzroča simpatetični zven oziroma sozvenenje klavirja. Part trobente je izjemno zahteven tako v tehničnem kot v kondicijskem smislu. Berio, ki se je v tej legendarni kompoziciji osredotočil na preobrazbe zvočnih barv trobente kot osnovnega glasbenega materiala, je v part vključil številne sodobnejše prijeme oziroma izvajalske tehnike, kot so Flatterzunge oziroma frullato (opletanje z jezikom po nebu ustne votline), ki se v delu pogosto izmenjuje z dvojnim jezikom, mašenjem odmevnika z roko, pedalnimi toni, tremolom, itd.

Redna »gostja« sporedov koncertnih ciklov SiBrass je Nina Šenk, ena vodilnih ustvarjalk sodobne glasbe na Slovenskem, ki s svojim renomejem sega daleč onkraj kulturnih gabaritov naše dežele. Njeno ime se redno pojavlja tudi na koncertnih sporedih številnih uglednih glasbenih festivalov v tujini. Tokrat bomo slišali One's Song III. Prva različica tega dela je leta 2012 nastala za rog solo. Skladateljica je v naslednjih letih One's Song predelala najprej za rog, violino, violončelo in harmoniko, pri čemer je solističnemu rogu dodala ansambelske pedalne tone in odmeve, v zadnjih letih pa sta nastali še različici za trobento in harmoniko (in/ali ansambel) ter za trobento solo, ki bo zazvenela tokrat. Skladateljica je pred leti o temeljni ideji skladbe zapisala takole: »To je pesem človeka, ki se trudi sprejeti samoto, a se po drugi strani bori za boljše življenje ter z upanjem gleda v prihodnost. Dualizem teh dveh tem razrešujem z vrsto melodičnih linij v opoziciji z dolgimi pedalnimi toni, in v iskanju njihovega ravnovesja.«

Sklepni koncert cikla SiBrass bodo zaokrožila štiri nadvse raznolika, krajša dela.

Prvo od njih je Pianissimo za 4 trobente sodobnega češkega skladatelja Martina Smolke. Gre za melanholično delo z repetitivnimi nastavki, v katerem se štiri trobente subtilno prepletajo in spletajo v intimni četrttonski zvočni krajini. Žalobno razpoloženje v drugi polovici skladbe večkrat nenadoma prekinejo fortissimo kriki trobent, ki jih je Smolka označil za »glas ptice daleč stran na modrem nebu«.

Povsem drugačno, herojsko ubrano delo je Koncert za 7 trobent in timpane Johanna Ernsta Altenburga, skladatelja, organista in trobentarja, ki je deloval predvsem v drugi polovici 18. stoletja. Njegovo najbolj znano delo je pravzaprav glasbenoteoretično: Esej o uvodu k herojsko-glasbeni umetnosti trobentarjev in bobnarjev (1795). Altenburg je publikacijo ustvarjal več kot četrt stoletja. Vanjo je za ponazoritev vključil odlomke več kot sto del za različne trobentaške zasedbe. Eseju je kot dodatek pridodal tudi tristavčni Koncert za 7 trobent in timpane, katerega značilnosti pa dajejo vtis, da je avtor bržčas kdo drug kot Altenburg. Glasbena govorica se namreč precej bolj približuje zgodnjebaročnemu slogu Heinricha Ignaza Franza von Biberja, skladatelju, ki je na koncertnem sporedu zastopan s precej podobno Sonato a7 za 6 trobent, basso continuo in timpane (1668). Obe deli starejšega datuma sicer povezuje značilen herojsko-fanfarni značaj.

Program bo sklenila še žanrsko lahkotnejša skladba – gospel There's a Great Day Coming, ki bo oživel v izjemni priredbi Terryja Eversona za ansambel trobent.