KONCERTNI CIKEL SIBRASS 2020

Koncert 2

Trobilni trio

Nedelja, 11. oktober 2020 ob 11.00

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Izvajalci

Gábor Tarkövi, trobenta

Andrej Žust, rog

Jesper Busk Sørensen, pozavna

Program

Johann Sebastian Bach (priredil Heribert Breuer)

SUITA ZA TROBILNI TRIO

Leonard Bernstein

ELEGIJA ZA MIPPYJA II za pozavno solo

Nina Šenk

...da kehrte die Ruhe ein... (krstna izvedba, naročilo Društva SiBRASS)

Vincent Persichetti

PARABOLA XIV za trobento solo

Francis Poulenc

SONATA ZA ROG, TROBENTO IN POZAVNO

Allegro moderato

Andante

Rondeau

***

Jean-François Michel

SUITA ZA TROBENTO, ROG IN POZAVNO

Vitalij Bujanovski

ŠPANIJA za rog solo

Vaclav Nelhybel

TRIO ZA TROBENTO, ROG IN POZAVNO

Frigyes Hidas

TRIGA

Drugi koncert letošnjega cikla bo v znamenju treh izjemnih glasbenikov, članov Berlinskega filharmoničnega orkestra: poleg »našega« Andreja Žusta (rog) bosta nastopila še madžarski trobentar Gábor Tarkövi in danski pozavnist Jesper Busk Sørensen. Spored sestavlja niz krajših, a zato izjemno raznovrstnih glasbenih točk za trobilni trio ali solistično glasbilo, ki segajo vse od baročne glasbe do najnovejših kompozicij, nastalih prav za tokratni koncertni dogodek. Po uvodni točki – Suiti za trobilni trio, ki jo je po glasbi Johanna Sebastiana Bacha za trobento, rog in pozavno spisal nemški dirigent in aranžer Heribert Breuer, bo sledila Elegija za Mippyja II za pozavno solo Leonarda Bernsteina. Skladatelj je to kratko, celo šaljivo skladbo, v kateri je kot zanimivo izrazno sredstvo predpisal udarjanje z nogo ob tla, posvetil Mippyju – psu svojega brata.

Prvič izvedeno pa bo delo …da kehrte die Ruhe ein…, ki ga je ena vodilnih slovenskih skladateljic mlajše generacije in v širšem mednarodnem merilu uveljavljena Nina Šenk ustvarila po naročilu Društva SiBRASS prav za tokratni koncert. O delu je zapisala takole: »'…da kehrte die Ruhe ein…' je bila napisana v času, ko je bila razglašena epidemija, življenje na ulicah Ljubljane se je ustavilo in utihnil je mestni vrvež, živahen, vedno prisoten zvok, ki se ga morda najbolj zaveš ravno, ko ga ni več. Ljubljana je utihnila, prav tako pa so moje ideje postale občutljivejše, malce tudi prestrašene in krhke. Paleto občutij in zvokov, ki so se porajala v meni in okoli mene v tihi Ljubljani, sem poskušala zajeti v skladbi s prevedenim naslovom '…in potem je prišel mir…'. Nemški naslov sem izbrala iz dveh razlogov, prvič zato, ker je skladba napisana za prav poseben trio, ki deluje v Berlinu in drugič zato, ker so me občutki negotovosti spomnili na čas študija v Nemčiji, kjer sem se občasno tudi soočala s strahovi pred prihodnostjo.«

Prvo polovico koncerta zaokrožujeta Parabola XIV za trobento solo, op. 127 Vincenta Persichettija in Sonata za rog, trobento in pozavno Francisa Poulenca. Persichetti je bil ena izmed najpomembnejših glasbenih osebnosti 20. stoletja v Združenih državah Amerike. Pomembna sta tako njegov skladateljski prispevek kot tudi pedagoški angažma; vrsto let je poučeval kompozicijo na sloviti Juilliard School in med njegovi študenti so bili tudi Philip Glass, Lowell Liebermann in Robert Witt. V svoja glasbena dela, teh je več kot 160, je pogosto vključeval nove ideje in tako izoblikoval povsem samosvoj glasbeni izraz. Parabola XIV za solo trobento – kratka, a hkrati izvajalsko precej zahtevna skladba – je štirinajsta iz niza petindvajsetih parabol za različna glasbila oziroma zasedbe. V njih je skladatelj pogosto citiral odlomke iz svojih drugih del ali pa so jih navdihnili pripetljaji iz njegovega osebnega življenja.

Poulenc je Sonato za rog, trobento in pozavno zložil leta 1922 in jo dobri dve desetletji pozneje nekoliko predelal. Posvetil jo je Raymonde Linossier, svoji prijateljici iz otroštva. Gre za lahkotno skladbo igrivega značaja, ki v treh stavkih prikliče sejemsko vzdušje. Oba zunanja stavka sta živahnejša in v njiju prevladuje plesni karakter, med tem ko je osrednji Andante zasanjana uspavanka.

Drugi del koncerta začenja Suita za trobento, rog in pozavno Jeana-Françoisa Michela, švicarskega glasbenika, ki je svojo uspešno kariero začel kot odličen trobentar, v zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja tudi kot skladatelj raznolikih komornih del in glasbe za pihalne orkestre. V svojem glasbenem izrazu ne posega po radikalnejših sredstvih, ampak je njegova glasba pogosto ilustrativna in kot taka učinkovita.

Vitalij Bujanovski je bil izvrsten ruski hornist in pedagog, ki je bil pod dirigentskim vodstvom Jevgenija Mravinskega dolgoletni prvi hornist Leningrajske filharmonije. Španija, skladba, prežeta z ritmično-melodičnim koloritom te iberske države, je sicer del zbirke skladb za solo rog, ki jo je Bujanovski podnaslovil »štiri improvizacije na impresije s popotovanj in ruska pesem«. Koncert bosta sklenila scherzozno radoživ, mestoma muhast Trio za trobento, rog in pozavno, ki ga je ameriški skladatelj čeških korenin Václav Nelhýbel posvetil nemškemu trobentarju Helmutu Hungerju, in Triga, fanfarno, svečano delo Frigyesa Hidasa.

Gábor Tarkövi, trobenta

Gábor Tarkövi prihaja iz glasbene družine. Svojo prvo lekcijo iz igranja na trobento je prejel pri devetih letih od svojega očeta Istvána. Že v rani mladosti ga je navdušila glasba lokalnih trobilnih zasedb. Po končanem šolanju na Konservatoriju Richterja Jánosa v Győru je najprej študiral pri Györgyju Geigerju na Pedagoški fakulteti Franza Liszta v Budimpešti, nato pa še na Akademiji za glasbo Franza Liszta v Budimpešti. Po končanem študiju se je zaposlil pri Württemberškem filharmoničnem orkestru (Württembergische Philharmonie Reutlingen), nato pa je kot prvi trobentač igral še v Berlinskem simfoničnem orkestru, Simfoničnem orkestru Bavarskega radia in Berlinskem filharmoničnem orkestru (2004–2019). Od leta 2018 je profesor na Univerzi umetnosti v Berlinu, kjer poučuje trobento. Kot komorni glasbenik igra v različnih zasedbah, kot so Austrian Brass Connection, ansambel Pro Brass, trobilni kvintet Wien-Berlin Brass Quintet in Trobilni trio Berlinske filharmonije. V solistični vlogi je nastopil z mnogimi najuglednejšimi nemškimi orkestri ter z orkestri China National Symphony Orchestra, New Japan Philharmonic in London Symphony Orchestra. Gábor Tarkövi ima tudi ekskluzivno pogodbo s švicarsko založbo Tudor Classics, za katero je posnel štiri zgoščenke, ki so bile kritiško odlično sprejete.

Jesper Busk Sørensen, pozavna

Jesper Busk Sørensen je svojo glasbeno pot začel z evfonijem, a ga je nato zamenjal za pozavno, saj so ga prevzeli toplina, bogastvo in raznovrstnost njenega zvoka. Po njegovem mnenju je pozavna eno najmočnejših, a hkrati eno najbolj blagozvočnih glasbil v orkestrski zasedbi. Študiral je na Kraljevi glasbeni akademiji v Århusu, pri uglednih profesorjih, kot so Niels-Ole Bo Johansen, Rolf Sandmark in Jesper Juul. Leta 2002 se je zaposlil kot drugi pozavnist – zatem pa kot prvi – v Århuškem simfoničnem orkestru. Poleg tega se je dodatno izobraževal na Severozahodni univerzi v Evanstonu (Northwestern University in Evanston), v Illinoisu (ZDA), pod mentorstvom Michaela Mulcahyja, pozavnista Čikaškega simfoničnega orkestra. Sørensen je tudi član danskega pozavnističnega kvarteta Basunkvartet, s katerim je krstno izvedel kar nekaj sodobnih skladb. Od leta 2009 je član Berlinskega filharmoničnega orkestra. Obožuje potovanja, zelo ga zanimata tudi arhitektura in oblikovanje.

Andrej Žust, rog

Andrej Žust je v rodnem Logatcu končal nižjo glasbeno šolo pri profesorju Janezu Polancu ter šolanje nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri profesorju Metodu Tomacu. Študiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorjih Jožetu Faloutu in Boštjanu Lipovšku. Svoje znanje je izpopolnjeval pri priznanih hornistih, kot so Hermann Baumann, Radovan Vlatković, Frøydis Ree Wekre in drugi. V obdobju 2009–2011 je bil štipendist prestižne Akademije Karajan Berlinskih filharmonikov. Kot solist je trikrat zmagal na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije TEMSIG (1996, 1999, 2001), na zadnjem je dosegel vseh sto točk. Je tudi prejemnik Prešernove nagrade Univerze v Ljubljani. Vrsto let je bil solo hornist Orkestra Slovenske filharmonije, sodeloval je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, od leta 2011 je član Berlinskega filharmoničnega orkestra. Andrej Žust je tudi zelo aktiven komorni glasbenik, redno koncertira na mednarodnih festivalih po vsem svetu. Kot solist se je predstavil z Orkestrom Slovenske filharmonije, orkestrom Berlinski baročni solisti, Ruskim državnim orkestrom, Komornim orkestrom Mito, Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, Zadarskim komornim orkestrom, orkestrom SNG Maribor, orkestrom 1B1 idr. Izvaja tako skladbe železnega repertoarja kot novitete domačih in tujih skladateljev.