Zlati zvoki trobente
Arthur Honegger (1892 – 1955): Intrada
Franc Kosem, trobenta
Francoise de Clossey, klavir
Švicarski skladatelj Arthur Honneger (1892-1955) je bil član sklupine skladateljev, imenovane Šesterica, izmed katerih sta poleg Honeggerja najbolj znana Darius Milhaud in Francis Poulenc. Njegov slog je prepoznaven po izrazitih ritmih, barviti orkestraciji in učinkoviti rabi kontrapunkta. Honeggerjevo verjetno najbolj znano orkestralno delo je Pacific 231, ki skoraj otipljivo slika zvočno podobo parne lokomotive. Med njegovimi deli je pogosto izvajana tudi Intrada za trobento in klavir iz leta 1947, delo, ki s svojim značajem skladno vpelje poslušalca v glasbeno dogajanje ter hkrati razkaže trobentačevo spretnost in barvitost njegovega glasbila.
Giuseppe Tartini (1692 – 1770) : Koncert za trobento in orkester v D-duru (priredba Koncerta za violino in orkester v E-duru, D. 53): Allegro – Andante – Allegro assai
Anžej Remšak, trobenta
Tomaž Sevšek Šramel, čembalo
Jože Rošer, rog
Metod Tomac, rog
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije
V Piranu rojenega skladatelja in violinskega virtuoza Giuseppeja Tartinija (1692-1770) so v njegovem času in tudi pozneje izredno cenili kot teoretika na področju glasbene teorije in akustike. Največji del njegovega skladateljskega opusa tvorijo violinski koncerti (teh je napisal vsaj 135) in sonate. Očarljivo spevni Koncert za violino in orkester v E-duru, D. 53 tokrat zveni transponiran v D-dur ter prirejen za trobento in orkester.
Antonio Vivaldi (1678 – 1741): Koncert za dve trobenti in orkester v C-duru, RV 537: Allegro – Largo – Allegro
Tibor Kerekeš, trobenta
Franc Kosem, trobenta
Tomaž Sevšek Šramel, čembalo
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije
Velik del ustvarjalnosti najbolj znanega beneškega baročnega skladatelja, Antonija Vivaldija(1678-1741), je bil usmerjen v inštrumentalno glasbo. Napisal je čez 500 koncertov, med njimi okrog 230 za solistično glasbilo (npr. violino, flavto, oboo, fagot, mandolino…) in orkester, okrog 40 pa jih je namenil dvema solistoma (npr. dvema mandolinama ali dvema trobentama) in orkestru. Med temi je tudi Koncert za dve trobenti in orkester v C-duru, RV 537, katerega vzdušje niha med slavnostnim in lahkotno igrivim.
Georg Philipp Telemann (1681 – 1767): Koncert za tri trobente, dve oboi, fagot, timpane in orkester v D-duru, TWV 54:D4: Largo – Allegro – Adagio – Presto
Stanko Arnold, trobenta
Tibor Kerekeš, trobenta
Franc Kosem, trobenta
Matej Šarc, oboa
Nicola Bignozzi, oboa
Paolo Calligaris, fagot
Matevž Bajde, timpani
Tomaž Sevšek Šramel, čembalo
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije
Koncert za tri trobente, dve oboi, fagot, timpane in orkester v D-duru TWV 54:D4 s svojo bogato solistično zasedbo predstavlja enega izmed najbolj barvitih del Georga Philippa Telemanna (1681-1767). Kot glasbenik večinoma samouk, a vendar izjemno tehnično podkovan in umetniško navdihnjen, Telemann je v svojem času užival velik ugled. Bil je prijatelj Georga Friedricha Händla in Johanna Sebastiana Bacha ter boter njegovega sina Carla Philippa Emanuela. Telemannova glasba je imela velik vpliv na skladatelje v obdobju prehoda iz baroka v klasicizem.
Ennio Morricone (1928): Bugsy (glasba iz filma Bugsy)
Mauro Maur, trobenta
Francoise de Clossey, klavir
V današnjem času so med skladatelji širši javnosti verjetno najbolj znani ravno ustvarjalci filmske glasbe. Med njimi prav poseben sloves uživa italijanski skladatelj Ennio Morricone(1928), čigar glasbo poznamo npr. iz filmov The Good, The Bad and The Ugly, Cinema Paradiso, Exorcist II… Izpod njegovega peresa je prišla tudi uspešnica Se telefonando, ki jo je leta 1966 posnela Mina Mazzini. Tokrat bomo slišali Moriconejevo filmsko uspešnico, s katero je opremil kriminalko Bugsy Barryja Levinsona iz leta 1991.
Heinrich Ignaz Franz von Biber (1644 – 1704): Sonata sv. Polikarpa za osem trobent, timpane in basso continuo (Sonata s. Polycarpi á 9)
Ansambel trobent (Stanko Arnold, Franc Kosem, Tibor Kerekeš, Dejan Glamočak, Anžej Remšak, Jan Grčar, Janez Kopše, Mauro Maur)
Matevž Bajde, timpani
Tomaž Sevšek Šramel, orgle
Za konec pa spet skok v barok – k enemu izmed najpomembnejših violinistov in skladateljev 17. stoletja. Heinrich Ignaz Franz von Biber (1644-1704) je večino življenja deloval v Salzburgu, vendar je njegova tehnično zahtevna in izredno poslušljiva glasba odmevala po vsej Evropi. Med deli, ki jih ni napisal za violino, posebno mesto ima Sonata sv. Polikarpa za osem trobent, timpane in basso continuo. Zaradi uporabe kompozicijskih postopkov, kot so ostinatni bas in učinek odmeva, ta enostavčna sonata z izmenjujočimi se kontrastnimi odseki zveni prav posebej slavnostno.
Tomaž Gržeta
Plakat premierne izvedbe