Koncert 4

Koncert nove generacije

Nedelja, 21. november 2021 ob 11.00

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Izvajalci

Ansambel pozavn Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani

Žan Kopše

Toni Sotošek

Andrija Tolić

Žan Plohl

Nikola Kropek

Žan Repovž

Lan Vlašič

Karlo Horvat

Andrija Šafran

Matic Kovač

Niko Mir

Trobilni kvintet Neobrass

Kristjan Zupan, trobenta

Jernej Maček, trobenta

Marko Arh, rog

Žan Kopše, pozavna

Uroš Menegatti, tuba

Program:

Sergej Prokofjev (priredil Pasquale Magnifici)

ROMEO IN JULIJA

Montegi in Capuleti

Tielman Susato (priredil Lars Karlin)

DANCES FROM DANSERYE

Herkulestanz

Rondo

Schäfertanz (Basse danse)

Schäfertanz (Woher kommt’s)

Per-Erik Moraeus (priredil Lars Karlin)

KOPPÅNGEN

Gordon Jacob

TROMBONE OCTET

Allegro

Andante sostenuto

Allegro

Tom Varl

FANFARE

Malcolm Arnold

TROBILNI KVINTET

Allegro Vivace

Chaconne

Con Brio

Enrique Crespo

SUITE AMERICANA No. 1

Ragtime

Vals Peruano

Son de México

Sergej Prokofjev je prve balete zložil za slovito pariško skupino Ruski balet. V nasprotju z zapovedano umetnostjo sovjetskega režima je ta baletna hiša, ki jo je vodil impresarij Sergej Djagilev, spodbujala drznost izraza in podpirala umetniško svobodo. Zanjo so nastali nekateri najslavnejši in najnaprednejši ruski baleti 20. stoletja in ta izkušnja je brez dvoma zaznamovala Prokofjevovo pisanje baletne glasbe. Čeprav je postajala v tridesetih letih 20. stoletja umetniška politika v Sovjetski zvezi vse bolj zatiralska, se je skladatelj po eksilu v Združenih državah Amerike in Parizu leta 1936 vrnil v domovino. Že dve leti prej je prejel naročilo gledališča Kirov iz Leningrada za celovečerni balet. Zanj je izbral Shakespearjevo ljubezensko tragedijo, jo razdelil na štiri dejanja in v partituri natančno sledil dogajanju in zasukom v drami. Vodstvo gledališča Kirov je projekt iz neznanih razlogov opustilo in pogodbo je prevzel moskovski Bolšoj teater. Ko je bila glasba leta 1935 dokončana in jo je skladatelj sam izvedel na klavirju, je koreograf gledališča ocenil, da se nanjo ne da plesati. Balet je tako na svojo prvo izvedbo čakal še tri leta, ki se je nato končno z velikim uspehom zgodila v Brnu. Prokofjev pa je že v vmesnem času Rusiji in Združenim državam predstavil tri orkestrske suite iz baleta, ki so bile prav tako zelo uspešne. Danes je Romeo in Julija eden izmed najbolj priljubljenih in največkrat uprizorjenih baletov; na koncertnih sporedih se redno znajdejo tudi orkestrske suite, še zlasti druga izmed njih, katere prvi stavek (Montegi in Capuleti) vsebuje monumentalni Ples vitezov in velja za morda najbolj znan odlomek iz tega baleta. Priredbo za ansambel pozavn je podpisal Pasquale Magnifici.

Tielman (Tylman) Susato iz Antwerpna je flamski renesančni skladatelj, glasbenik in založnik. V letu 1529 ali 1530 je nastopil službo kaligrafa v antwerpenski katedrali, poleg tega pa je igral tudi več pihalnih inštrumentov, kot so cink, piščali in dude. V tamkajšnjem mestnem arhivu se nahaja tudi dokument, ki razkriva, da naj bi bil v tridesetih letih dejaven kot mestni piskač. Susato je leta 1543 ustanovil prvo pomembno založniško hišo na območju nizozemskih dežel in se je odtlej ukvarjal pretežno z založništvom. Ves čas je bil dejaven tudi kot skladatelj, a njegov opus ni niti obsežen niti pretirano tehten. Zložil je nekaj maš in motetov v značilnem imitativnem polifonskem slogu svojega časa ter dva zvezka dvo- in troglasnih šanson. Med njegove pomembnejše založniške izdaje sodi zbirka sedeminpetdesetih plesov Danserye (Het derde musyck boexhen: Alderhande danserye) iz leta 1951. Avtorji plesov – nekatere izmed njih je podpisal tudi Susato – so večinoma anonimni, zbirka pa je dosegla širok krog glasbenih in plesnih navdušencev. Susato je vanjo vključil izvajalsko nezahtevne, homofono strukturirane plese, kot so alemanda, galjarda, rondo, basse danse in branle, prirejene za štiri poljubna pihala. Ansambel pozavn Akademije za glasbo na koncertu izvaja izbor štirih plesov – Herkulov ples, Rondo, Ples pastirjev (basse danse) in Ples pastirjev (Woher kommt's), ki jih je za to zasedbo priredil švedski pozavnist Lars Karlin.

Lars Karlin je tudi avtor aranžmaja priljubljene švedske pesmi Koppången – melodije, ki jo je multiinštrumentalist in aranžerjev rojak, (etno)glasbenik Per-Erik Moraeus poimenoval po tej čudoviti, z mokrišči posejani pokrajini v osrčju Švedske. Izvorna melodija je torej instrumentalna, a jo je Moraeus poleg tega odel še v zborovski stavek in različico za glas ter instrumentalno spremljavo. Glasbo je združil s pesmijo avtorice Py Bäckman, zloženo v božičnem duhu.

Prvi del koncerta sklepa Oktet za pozavne Gordona Jacoba, vidnega in plodovitega angleškega ustvarjalca 20. stoletja, čigar opus obsega več kot 700 izvirnih del in aranžmajev. Zložil je skoraj poldrugi ducat solističnih koncertov, dve simfoniji, tri simfoniette, obilico komornih del in glasbe za pihalne orkestre ter značilne britanske pihalne orkestre (brass band). Pomembno je tudi njegovo pedagoško delo, saj je kar štiri desetletja poučeval na Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu, med njegovimi učenci pa sta bila denimo tudi Holstova hči Imogen in Malcolm Arnold. Jacob je bil mojster orkestracije, še zlasti na področju pihal in trobil. V njegovem glasbenem izrazu najdemo mnoge vzporednice z lahkotnejšo, ali bolje rečeno hudomušno, satirično glasbo nekaterih francoskih ustvarjalcev 20. stoletja, kot je bil denimo Francaix. Pogosto se je zatekal tudi h klasičnim strukturnim formam, kar se odraža v tridelnem Oktetu za pozavno s stavki Allegro, Andante sostenuto in Allegro. To delo, ki je nastalo leta 1981, je posvečeno britanskemu pozavnistu Dennisu Wicku, ki je tega leta tudi vodil krstno izvedbo na mednarodni pozavnistični delavnici na kolidžu Belmont v Ohiu (ZDA).

Drugi del Koncerta nove generacije začenja glasba Toma Varla, dirigenta, skladatelja in pedagoga mlade generacije. V zadnjih letih se je dokazal na več zborovskih in dirigentskim tekmovanjih, nekaj nagrad je prejel tudi na skladateljskem področju. Njegov opus obsega predvsem inštrumentalno glasbo, v zadnjem času pa se veliko posveča pisanju samospeva. Trenutno poučuje solfeggio na Glasbenem centru Edgarja Willemsa v Ljubljani, kjer s svojimi učenci dosega najvišje rezultate. Je dirigent fantovske Vokalne skupine Ivana Cankarja in MePZ Rakovnik. Od septembra 2020 je korepetitor baleta na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Fanfare za trobilni kvintet je zložil v obdobju prazničnih dni ob koncu leta 2019, kot nekakšen pozdrav prihajajočemu desetletju, in jih posvetil današnjim izvajalcem. Kot je zapisal, je delo »napisano v ameriškem slogu, ki ga zaznamujejo kvartni postopi v melodiji. Sestavljajo ga trije deli; v prvem nam kvartni postopi in izrazito ritmična spremljava vzbudita občutek mogočnosti in slovesnosti, v nadaljevanju tudi nekaj šegavosti. V drugem delu se tematski material prelevi v bolj melanholično a optimistično atmosfero, v zadnjem pa se zopet vrne k začetnim taktom s pridihom slavja, veselja in vznesenosti.«

Angleški skladatelj Malcolm Arnold je bil vrhunski trobentar in plodovit skladatelj. Preizkusil se je v mnogih glasbenih žanrih: zložil je devet simfonij, številne koncerte in obilico komornih del, med katerimi najvidnejše mesto zasedajo skladbe za različne trobilne ali pihalne zasedbe. Med temeljna dela repertoarja za sestav trobilnega kvinteta bržkone sodi njegov Kvintet št. 1, op. 73 (1960/1961), ki ga je zložil za zasedbo New York Brass Quintet. Klasično zaporedje treh stavkov – sledijo si po načelu hitro-počasi-hitro – razkriva konvencionalno oblikovno zasnovo, ki jo še podkrepi izbira stare baročne oblike chaconne (niz variacij nad ponavljajočim se motom v basovski liniji) v osrednjem počasnem stavku. Kot protiutež resnobnemu jedru skladbe je Arnold postavil dva melodično inventivna, mestoma celo hudomušna hitra stavka, ki v prepletu petih trobil razkrivata skladateljevo mojstrstvo kompozicijske obrti in slogovni pluralizem, ki seže tudi na področje jazza.

Spored koncerta zaokroža Ameriška suita št. 1 (1977) urugvajskega pozavnista, aranžerja in skladatelja Enriqueja Crespa. Ta je najprej v rojstnem Montevideu študiral glasbo in arhitekturo, po študiju pa ga je pot zanesla v Nemčijo, kjer je sprva igral kot solopozavnist pri Bamberških simfonikih, dobro desetletje pozneje, leta 1980, pa postal član Radijskega simfoničnega orkestra iz Stuttgarta. Je tudi soustanovitelj slovitega nemškega trobilnega ansambla German Brass. Ameriška suita št. 1 sodi med njegova najbolj reprezentativna dela. V petstavčni suiti, v kateri ne manjka priložnosti za razkazovanje virtuoznega obvladovanja trobil, je Crespo predstavil pet značilnih glasbenih slogov oziroma plesov Severne, Srednje in Južne Amerike. Tokrat bomo slišali izbor treh stavkov: Ragtime, Vals peruano in Son de México (Zvok Mehike).