Koncert 3

Rog, violina & klavir

24. oktober 2021 ob 11.00

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Izvajalci

Mihajlo Bulajić, rog

Benjamin Ziervogel, violina

Klemen Golner, klavir

Program

Carl Reinecke

TRIO ZA OBOO (VIOLINO), ROG IN KLAVIR, Op 188

Johannes Brahms

TRIO ZA KLAVIR, VIOLINO IN ROG v Es duru, Op 40

Hornist Mihajlo Bulajić, violinist Benjamin Ziervogel in pianist Klemen Golner so trije izvrstni glasbeniki, člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki bodo na tretjem koncertu izvedli dve komorni mojstrovini iz železnega repertoarja romantičnih del za zasedbo, imenovano  horntrio. Skladbi Trio v a-molu, op. 188 Carla Reineckeja in Trio v Es-duru, op. 40 Johannesa Brahmsa sta pri izvajalcih nadvse priljubljeni, a ju na koncertih komorne glasbe vseeno ne slišimo prav pogosto.

V Hamburgu rojeni Carl Reinecke je ustvarjal in deloval v času polnega razmaha obdobja romantike. Študiral je pri slovitih glasbenikih, kot so Felix Mendelssohn, Robert Schumann in Franz Liszt. Kasneje je kot profesor kompozicije na konservatorijih v Kölnu in Leipzigu, kjer je bil zaposlen kar 35 let, poučeval Edvarda Griega, Maxa Brucha, Isaaca Albéniza, Leoša Janačka, Johana Svendsena, Mikalojusa Konstantinasa Čiurlionisa, če naštejemo le najžlahtnejša imena njegovih učencev. Reinecke je bil vsestranska glasbena osebnost: kot pianist je pogosto potoval na koncertne turneje, veljal je za izjemnega interpreta Mozartove glasbe, več kot tri desetletja je kot dirigent vodil leipziški orkester Gewandhaus, veliko časa pa je namenil tudi komponiranju. Njegov opus šteje več kot 250 del, pretežno instrumentalnih. Leta 1886 nastali Trio za rog, oboo in klavir v a-molu, op. 188 sodi med njegova zrela dela, v katerih je moč opaziti sorodnost z glasbo Johannesa Brahmsa – morda ga je prav Brahmsov »Horntrio v Es-duru« navdihnil, da se je odločil za trio roga, oboe in klavirja. Vsem glasbilom je namenil enakovredne vloge: klavir in še zlasti rog ter oboa si izmenjujejo in podajajo tematski material v pretanjeno zamišljenem dialogu. Sorodnost obeh skladb je tudi v štiridelni zasnovi s precej podobnimi oznakami tempov in značilni vzvalovani dramatičnosti, ki se predvsem v uvodnem stavku Allegro moderato izmenjuje s hrepenečo liričnostjo. Uvodnemu sledi najkrajši, a tudi najživahnejši stavek – igrivi Scherzo z oznako tempa Molto vivace. Povsem drugačen – izjemno speven, ponotranjen, prežet s pridihom spokojnega, umirjenega tihožitja, je tretji stavek, Adagio, ki se v osrednjem delu dramatično razbohoti in proti koncu umiri v prvotno razpoloženje. Delo zaokroži hitri Finale: Allegro ma non troppo, ki se karakterno približuje radoživosti drugega scherza.

Dobri dve desetletji prej (1865) nastali Horntrio v Es-duru je Johannes Brahms zložil kot posvetilo svoji tega leta umrli materi Christianne. Zdi se, da celotno delo, ki zaznamuje konec skladateljevega zgodnjega ustvarjalnega obdobja na področju komorne glasbe, prežema nekakšna sentimentalnost, skladateljev nostalgičen pogled v mladost, ki se v podstati vsakega od štirih stavkov izraža na drugačen način. Zazrtost nazaj, v preteklost, se kaže tudi v zanimivem zaporedju stavkov, ki si sledijo po načelu počasi-hitro-počasi-hitro, s čimer se je Brahms znatneje oddaljil od običajne forme sonatnega ciklusa in se po drugi strani spogledoval z arhaično baročno formo sonate da chiesa. V uvodnem Andanteju predstavi glavno temo, ki temelji na alikvotnem nizu Es-dura in se zdaj bolj zdaj manj izrazito pojavlja v vseh stavkih. Zanimivo je, da je Brahms v tem delu – kot očiten spomin na mladost – predpisal naravni rog brez ventilov, kakršnega je v času njegove mladosti igral njegov oče, sicer poklicni hornist, ki je mladega Johannesa podrobneje seznanil s tem glasbilom. Drugi stavek je živahni Scherzo, ki je predvsem za naravni rog pisan precej virtuozno. V osrednjem triu nastopi počasnejši odsek, v katerem oddaljeno odzvanjata rustikalna melodika in ritem ländlerja, stavek kot celota pa v semantičnem smislu predstavlja skladateljeve spomine na vesele dogodke iz mladosti, ki jih je preživel s svojo mamo. Najotožnejši in hkrati emocionalno najizraznejši je počasni Adagio mesto na mestu tretjega stavka, ki s kontemplativnim razpoloženjem velja za enega najbolj ganljivih in čutnih glasbenih odlomkov v celotnem skladateljevem opusu. Je globok poklon njegovi umrli materi; elegija, v katero je Brahms implementiral tudi temo nemške ljudske pesmi Tam med vrbami stoji hiša, ki mu jo je v otroštvu prepevala mati. Trio za rog, violino in klavir, op. 40 Johannesa Brahmsa zaokroži vedri Finale, ki simbolizira konec žalovanja, okrevanje po veliki izgubi in optimističen pogled v prihodnost.