Koncert 2

Tuba in klavir

26. september 2021 ob 11.00

Slovenska filharmonija, Dvorana Slavka Osterca

Izvajalca

Roland Szentpali, tuba

Dalma Cseh, klavir

Program

Benedetto Marcello (prir. Roland Szentpáli)

SONATA IN F

Luigi Cherubini (prir. Roland Szentpáli)

SONATA

Luigi Boccherini (prir. Roland Szentpáli)

KONCERT ZA TUBO IN KLAVIR (v izvirniku za čelo)

Allegro Moderato

Adagio

Allegro

Roland Szentpáli

ALLEGRO FUOCO

MELTON

CARMEN FANTASY

Drugi koncert, zazrt v intimnejše ozračje komorne glasbe, bo popolno nasprotje uvodnega dogodka letošnjega cikla SiBrass. Osrednje ime koncerta bo vsestranski madžarski glasbenik Roland Szentpáli, prvi tubist Madžarskega nacionalnega filharmoničnega orkestra in profesor tube in komorne igre na Visoki šoli za glasbo v Lucernu. Na enem od lanskoletnih koncertov smo Szentpálija že spoznali kot skladatelja, tokrat pa se bo ta mojster nizko zvenečih trobil predstavil v živo, in sicer v kar trojni vlogi – kot tubist, skladatelj in aranžer. Pri klavirju ga bo spremljala rojakinja Dalma Cseh, docentka Akademije za glasbo Franza Liszta v Budimpešti, ki na tej ustanovi deluje na Oddelku za pihala in trobila ter Oddelku za vokalne in operne študije. Program njunega koncerta je dvodelen: prvo polovico sestavljajo Szentpálijeve priredbe del treh italijanskih skladateljev starejših obdobij, drugo pa tri njegova avtorska dela. Najprej bo na vrsti Sonata v F-duru Benedetta Marcella, prva iz niza šestih sonat za violončelo in basso continuo, ki jih je ta italijanski baročni mojster leta 1732 v Amsterdamu izdal kot svoj opus 1. Sestavljajo jo štirje stavki, ki si sledijo po načelu hitro-počasi-hitro-počasi, kar jasno kaže zgledovanje po tedaj priljubljeni obliki italijanske cerkvene sonate (sonata da chiesa). Sledila bo priredba Sonate za rog in godala št. 2 Luigija Cherubinija, približno stoletje starejšega Marcellovega rojaka, ki je najmočnejši pečat pustil v operni glasbi, v svoji široko razvejeni ustvarjalnosti pa je posegel tudi na področja sakralne, orkestrske in komorne glasbe. Njegov komorni opus šteje po šest godalnih kvartetov in sonat za čembalo, nekaj manjših poskusov za različne zasedbe oziroma glasbila ter dve sonati za rog in godala. Cherubini ju je zložil leta 1805 in ju posvetil hornistu Frédéricu Duvernoyu. Zanimivejša je predvsem nekoliko daljša druga sonata iz niza, ki jo je Roland Szentpáli priredil za tubo in klavir in jo sestavljata dva kontrastna dela – počasni Largo in hitrejši Allegro, v prvi vrsti namenjen razkazovanju tehničnega obvladovanja glasbila. Niz treh Szentpálijevih aranžmajev za tubo in klavir sklepa glasba Luigija Boccherinija, in sicer njegov Koncert za violončelo in orkester št. 9 v B-duru, G.482, ki ga je zložil v sedemdesetih letih 18. stoletja. Dobro stoletje pozneje (leta 1895) je nemški violončelist Friedrich Grützmacher koncert še nekoliko dodelal v slogu velikih romantičnih koncertantnih del, v katerih je izrazito poudarjena prvina virtuoznost; tako se je delo zasidralo v železnem repertoarju koncertov za violončelo. Leta 2019 je Szentpáli Grützmacherjevo predelavo priredil še za tubo (solistični del), po dve oboi in rogova ter godala, medtem ko bomo na tokratnem koncertu slišali Szentpálijevo zadnjo verzijo za tubo in klavir s stavki Allegro moderato, Adagio in Allegro.

Kot že omenjeno, bo drugi del koncerta v znamenju izvirnih avtorskih glasbenih del Rolanda Szentpálija. Prva od treh njegovih skladb na sporedu je Allegro fuoco, ki jo je zložil leta 2005 za finalni del Madžarskega trobilskega tekmovanja naslednje leto. Sprva jo je zasnoval za tubo in klavir, a je med komponiranjem – v želji, da bi dosegel bolj voluminozen zven – tema glasbiloma dodal še godalni kvartet. Kratko skladbo, v katero vdirajo prvine vzhodnoevropske ljudske glasbe in jo bomo tokrat slišali v različici za tubo in klavir, sestavljajo trije značajsko različni deli, ki se brez premora pretapljajo eden v drugega. Zvokovno ostrejša je skladba Melton 200 iz leta 2010, ki jo je Szentpáli zasnoval v treh kontrastnih stavkih s pomenljivimi naslovi: hitri, pogosto sinkopirani Torzo, svobodno zastavljeno Obrekovanje in spet nekoliko bolj ritmično razgibani Tablete ni več. Niz treh skladateljevih del, hkrati pa tudi celoten spored, zaokrožuje Carmen fantazija, zložena po motivih iz priljubljene opere Georgesa Bizeta, ki obravnava zgodbo o fatalni ciganski zapeljivki Carmen. Opera, v kateri naslovna junakinja najprej omreži vojaka Don Joséja, ga prevara s toreadorjem Escamillom, Don José pa jo nato zaradi ljubezenske izdaje umori, je ob svoji premieri leta 1875 šokirala pariško občinstvo. A niti Bizet, ki je tega leta umrl po 32. ponovitvi opere, ni pričakoval, da bo njegovo zadnje delo postalo ena najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih oper nasploh, teme iz nje pa pogost navdih različnim glasbenim ustvarjalcem, kot so Pablo de Sarasate, François Borne, Vladimir Horowitz in nenazadnje Roland Szentpáli. Szentpáli se je obdelave motivov iz Carmen lotil na povsem samosvoj in izviren način, v katerem se prepletajo prvine mnogih zvrsti, ki jih na skupni imenovalec postavlja virtuoznost.